Že od časa študija na veterini imam eno veliko vprašanje glede dvojne vijačnice. Sicer menim, da drugi o tem niti ne razmišljajo, enostavno so se naučili, da gre pač za dvojno vijačnico, kjer so nukleotidi nanizani v dveh vrstah, seveda v pravilnih parih itd.
Ko se celica deli, se morata ta dva niza nukleotidov razprti, da se nanju pripnejo novi nukleotidi in končno iz enega kromosoma nastaneta dva. Do sem je vse jasno. Ampak če stvar povečamo, dobimo nekaj kilometrov dolgi vrvi, ki sta med seboj zaviti. Če ju začnemo na eni strani vleči narazen, bomo kmalu imeli vse zavozlano. Po moje je nemogoče, da bi se ti dolgi vrvi tako hitro odsukali. Enostavno bi trajalo predolgo.
Po moje je dvojna vijačnica še vedno dvojna vijačnica, le zgrajena mora biti malo drugače. Ste se kdaj igrali z vzmetmi iz kemičnega svinčnika? Če vzamemo dve takšni vzmeti, ju lahko enostavno porinemo eno v drugo, tako da izgleda da imamo le eno. In to je moj prototip dvojne vijačnice. Še vedno je dvojna vijačnica, ampak zgrajena malo drugače. Le tako se lahko v tako kratkem času razdeli na dva dela.